Izlet po Italiji in opis vina

Pozdravljen ljubitelj vina!

Tokratna objava bo malce drugačna. Prvi del bo pravzaprav kratek potopis izleta, na koncu pa se bo našlo tudi nekaj za ljubitelje žlahtne kapljice.

Med prvomajskimi prazniki sva se s punco odločila, da končno obiščeva pet ribiških vasic pod skupnim imenom Cinque Terre (pet dežel). Ker pa je pot do tja dolga, sva si določila še nekaj krajših in daljših postankov. Kočni plan najinega izleta je v grobem izgledal takole: Slovenija -> Pisa -> Lucca -> Cinque Terre -> Parma -> Slovenija. V celoti sva prevozila nekaj več kot 1300 kilometrov.

Po dolgi vožnji sva se ustvaila v Pisi. Mestu, ki je svetovno znano po poševnem stolpu in veličastni katedrali na Piazzi Duomo. Ni kaj, sloves lepote tega kraja je več kot upravičen. Veličastnost in mogočnost katedrale in unikatnost stolpa ter kontrast, ki ga bele stavbe ustvarijo z zeleno travo, ustvarijo edinstven ambient. Ambient, ki privlači precejšnje število ljudi iz vseh strani sveta. Vendar na ogromnem trgu tega navala niti ni čutiti. Občutiš ga šele, ko se postaviš v vrsto za obisk katedrale ali stolpa.

Katedrala in stolp v Pisi

Najin naslednji postanek in kraj prve nočitve je bilo mestece Lucca na skrajnem severu Toskane. Mogoče je manj znano kot večja italijanska mesta, vendar ima vsaj toliko šarma. Romantičen stari del mesta je ravno dovolj velik, da ga lahko počasi prehodiš v enem dnevu. Ko se znajdeš v labirint ozkih ulic in se navadiš na sproščeno ozračje, se ti zdi, da se je čas ustavil.

Piazza dell'Anfiteatro v Lucci

Toplo priporočam, da si ga ogledate z najetim kolesom. Široko obzidje, ki obkoljuje celotni stari del mesta, je urejeno kot steza za kolesarje in pešce. Manevriranje po ulicah pa tudi ni bilo težavno, saj ljudi ni toliko. 

Pogled na strehe hiš starega mestnega dela Lucce iz stolpa Torre Guinigi

Po prenočitvi v prikupnem B&B-ju sva krenila proti Levantu, ki se nahaja severno od petih ribiških vasic, ki jih poznamo pod imenom Cinque Terre. Skorajda nedostopne z avtom, se nahajajo med Ligurskim morjem in hribi. Od juga proti severu si sledijo v tem vrstnem redu: Riomaggiore, Manarola, Corniglia, Vernazza in Monterosso al Mare. Prav tako kot Pisa je tudi to območje zaščiteno pod Unescovo svetovno kulturno zapuščino.

Ulice vasice Riomaggiore (Cinque Terre)

Priporočljiv odhod v to območje je bodisi z ladjo bodisi z vlakom. Zaradi slabega vremena sva bila primorana izbrati drugo opcijo. In ni nama bilo žal; vlak prihaja in odhaja iz postaje na vsake pol ure. Da bi čim bolje izkoristila čas, sva se odločila, da bova noč prespala v eni izmed vasic (Manaroli). Seveda sva sobo rezervirala dobra dva meseca pred izletom, saj jo je drugače skoraj nemogoče dobiti. 

Ogled vseh petih vrstic v enem dnevu je zelo zahteven. Sploh pa ti ob takem tempu ne ostane nič časa za užitek in sprostitev. Midva sva kljub slabemu vremenu prvi dan obiskala štiri vasice od petih (najbolj všeč nama je bila Riomaggiore). Naporen dan sva zaključila v Monterossu, kjer sva si v L'Osterii privoščila odlično večerjo (najboljše klapavice, kar sem jih jedel - toplo priporočam). Tudi cena večerje ni bila nič višja, kot če bi jedla v kakšnem slovenskem obmorskem mestecu.

Vasica Vernazza (Cinque Terre) iz opazovalnega stolpa

Naslednji dan se nama je v zadnji vasici (Vernazzi) končno pokazalo sonce. Žal pa sva morala nazaj na pot. Iz Levanta sva odrinila še proti najini zadnji destinaciji - Parmi. Mestu, ki naju je razočaralo, kar se znamenitosti tiče. Po drugi strani pa je to raj za gurmane in nakupovalce. Parma je sinonim za parmezan, pršut, paradižnikovo mezgo in testenine, pa še kaj bi se našlo. Karkoli sva poizkusila, je bilo odlično in tudi cene niso bile nabite. Naslednji dan sva dopoldne opravila še zadnje nakupe in nato krenila proti domu.

Tako, mogoče bo koga od bralcev tale potopis premamil, da se bo odločil za podoben izlet. Zdaj pa bodo končno na vrsto prišli še ljubitelji vina. 

Na področju Cinque Terre ga namreč na veliko pridelujejo. Najbolj znani so po sladkem vinu Sciachetra, ki pa ga na žalost nisva poizkusila. Sva pa zato poizkusila njihovo suho belo vino, ki je pridelano iz istih treh sort. Gre za italijanske sorte, od katerih dve (bosco in albarola) rastejo izključno na tem področju. Obstajajo tri različice tega vina: Costa de Sera, Costa de Campu in Costa de Posa. Spodaj je opisana slednja.

Mimogrede, na tem področju zelo uspevajo tudi limone. Zato priporočam, da ob obisku poizkusite tudi kakšen limoncello. Ne boste razočarani.

Sorte: 70% bosco, 20% albarola in 10% vermentino
Letnik: 2013
Sladkorna stopnja: suho
Alkoholna stopnja: 13.0%
Poreklo: Ligurija, Italija
Cena: 12,90 €
Vinifikacija: Žal podatkov nisem našel, mislim pa, da gre za enoletno zorenje v velikih lesenih sodih.

Opis vina:
Vino je zelo svetlo zlate barve. Aroma je srednje izražena, po zeliščih in belem cvetju (spominja na malvazijo). V ustih je vino suho, srednje polnega telesa, z malo preveč izraženo kislino in redkimi večjimi mehurčki CO2. Pookus je srednje dolg in tudi tukaj je kislina malo preveč prevladujoča, čutiti je tudi malenkost lesa.

Na kratko: Korektno sveže vino, ki pa roko na srce ni vredno svoje cene.

Ocena:

Ujemanje s hrano: Vino je bilo pridelano za spremljavo morske hrane. Sam bi priporočil morske sadeže pokapljane z limoninim sokom.

Do naslednjič ...